Kdor doživlja utrip in lepote narave, hkrati doživlja tudi notranje zadovoljstvo in duševno sprostitev. Tako lažje živi v harmoniji z drugimi ljudmi, jim zna prisluhniti in jih bolje razumeti.
Ne le trening za srce in mišice, temveč tudi za dušo in osebno rast
Narobe bi bilo ocenjevati tek in druge športne dejavnosti le po tem, kakšne učinke imajo na srčno-žilni sistem, koliko kalorij porabimo med ukvarjanjem z njimi in koliko bomo z njimi zmanjšali količino maščobnega tkiva. S tem bi, kot pravi Simonič v knjigi Lepota gibanja, človekovo večplastno dejavnost poenostavili na en sam vidik, jo oropali vsega človeškega, zanimivega in iz nje naredili zgolj še eno dolgočasno dejavnost.
Med tekom po gozdni jasi, poljskih poteh ali parku človek zaznava in doživlja utrip ter lepote narave, hkrati pa se polni z energijo in doživlja notranje zadovoljstvo in doseže duševno sprostitev. Po teku je človek sproščen in dobre volje, navdaja ga občutek zadovoljstva, občutek duševnega ravnovesja. Ponosen je na to, da je naredil nekaj koristnega samo zase. Tako lažje živi v harmoniji z drugimi ljudmi, jim zna prisluhniti in jih bolje razumeti.
Ljudje smo del narave in z njo neločljivo povezani. Narava nam je kot mati. Vanjo se vedno radi vračamo iskat tolažbo, notranji mir, energijo, navdih in vzpodbudo. Tek in druge vzdržljivostne aktivnosti združujejo človeka in naravo. Nič ni lepšega kot dotik prebujajoče se narave, v pomladne ali jesenske barvah odet gozd, prelivanje vonja starih borovcev in modrih globočin, ki ga zaznavamo pri teku po obalnih stezicah, utrujenost v nogah in vriskajoča duša, ko se ob škrlatnem sončnem zatonu vračamo s planinske ture. Telesna aktivnost v naravi ne pomeni le krepitve srca, ožilja, dihalnega sistema in mišic. To lahko dosežemo v vsakem fitnes studiu. Med športno aktivnostjo v naravi ta komunikacija dobi še mnogo širše razsežnosti; pomeni tudi čustveni in estetski užitek ob zvočnih in slikovnih umetninah tvorcev narave. Energijski in čustveni napoj vadbe v naravi je zato popolnejši, zadovoljstvo pa večje. Nič ni bolj ubranega in harmoničnega kot človek z naravo v srcu.
Tekaška vadba nas osebnostno krepi
Med tekom, ki zahteva nekaj truda, potrpljenja, vztrajnosti in volje, razvijamo in pridobivamo telesno in duševno moč, se učimo usmerjati svoje sile v pravo smer in jih racionalno trošiti. Ob telesni preizkušnji s tekom si krepimo samozaupanje. Izkušnje ob telesnem naprezanju niso le športne. Bogatijo nas tudi duhovno in osebnostno, nas plemenitijo, hkrati pa varujejo pred stresom. Skratka, pomagajo nam pri učinkovitejšem reševanju poklicnih in drugih obremenitev in težav.
Med dolgotrajnim tekom, ko si sam, premaguješ svojo šibkost in slabosti; vztrajaš in ne popuščaš. Spoznavaš samega sebe. Naučiš se biti potrpežljiv, trden in neomajen v boju za doseganje postavljenih ciljev. Ob teku po gozdni jasi, poljskih poteh, parku, ko človek zaznava in doživlja utrip in lepote narave, hkrati doživlja notranje zadovoljstvo (energijo) in duševno sprostitev. Človek je potem sproščen in dobre volje, navdaja ga občutek zadovoljstva – občutek duševnega ravnovesja. Tako lažje živi v harmoniji z drugimi ljudmi, jim zna prisluhniti in jih bolje razumeti.
Družabnost, sprostitev in zabava
Sprostitev in druženje s prijatelji je gotovo ena od najpomembnejših dimenzij športne rekreativne dejavnosti. Prav sproščen pogovor v družbi in ob potrebni ter zasluženi pijači po opravljenem ‘delu’ da piko na i tekaški vadbi.
Še posebej organizirana skupinska tekaška vadba je priložnost, da se zares otresemo službenih in drugih bremen ter skrbi in se skupaj s prijatelji in znanci s podobno življenjsko usmeritvijo med vadbo in po njej pozabavamo in družimo, morda tudi ob vrčku piva. To, da se veseliš dneva skupne vadbe kot zaljubljen fant naslednjega zmenka, je največ, kar lahko dobiš od športne vadbe.
Tudi množične tekaške in druge prireditve z vzdržljivostno vsebino (pohodi, kolesarske in veslaške prireditve itd.) so priložnost spoznavanja ljudi, srečanja s starimi znanci in prijateljevanja z ljudmi s podobno življenjsko filozofijo, hkrati pa lahko posameznik na njih preveri učinke prizadevanj in truda, ki ga je vložil v vadbo. Tečemo zase in tekmujemo tako, kot nam ustreza: sami s seboj za čim boljši čas ali pa z drugimi za dobro uvrstitev – toda na koncu so zmagovalci prav vsi. Tekači odhajamo domov utrujeni, vendar veseli in zadovoljni s sabo. To pa je največ, kar lahko človek naredi zase.