Številni se za tek kot za vrsto športne rekreacije odločijo zaradi povsem praktičnih razlogov – ker za tek (skoraj) ni omejitev. Poglejmo nekaj osnovnih dejstev:

Tečemo lahko kjerkoli in kadarkoli.

Vadba teka ne vzame veliko časa in jo je mogoče prilagoditi vsakršnemu dnevnemu ritmu. Dober trening je mogoče opraviti že v 30 minutah. Če temu prištejemo še pripravo in blagodejno prho po končanem teku, vse skupaj ne traja več kot eno uro. Ni izgubljanja časa (ali zelo malo) s prevozi do športnih terenov, saj lahko skorajda kjerkoli najdemo zasilno primeren tekaški teren (o neprimernih terenih kdaj drugič). Vendarle pa naj bo tak ‘ekspresen’ pristop k teku in k rekreaciji le izjema – izhod v sili. Če smo zaradi hitenja v stresu tudi na teku, rekreacija izgubi osnovni namen. 

Tečemo ali hodimo lahko kadarkoli: tudi zjutraj pred službo ali odhodom na fakulteto, opoldan med delovnim odmorom ali pozno zvečer. Vadi lahko vsak sam ali v skupini: kot ustreza posamezniku in njegovemu trenutnemu razpoloženju.
Številnim najbolj ustreza jutranja aktivnost, še pred zajtrkom. Tišina, lepota prebujajoče se narave in občutek, da si poskrbel najprej zase, so zelo blagodejni. Tudi izkoriščenost delovnega dne je ob taki organizaciji optimalna. Z jutranjim tekom se dan lepše začne. Potepanje po naravi lahko izkoristiš za študij, za razmislek o kakem problemu, med tekom se ti pogosto utrne kakšna ideja itd.

Nikoli ni prepozno! Tečemo lahko tako rekoč od zibelke do groba.

Dokazano je, da so ob redni vadbi lahko celo 70-letniki na višji ravni vzdržljivostnih sposobnosti kot neaktivni 20-letniki. Vzpodbudno, mar ne? Teči zna vsak, saj nam je tek položen v zibelko. Teoretično torej lahko tečemo vse življenje. A praksa žal kaže drugače. Teči že znamo, a marsikdo tega ne zmore. Toda to ni odvisno le od EMŠA. Ali zmoremo teči ali ne, je odvisno predvsem od našega odnosa do telesa in duha. Vsak s svojim načinom življenja sam določa rok trajanja teka in preostalih gibalnih in drugih dejavnosti. A naj to ne bo izgovor za lenobo. Če imamo morda kak kilogram preveč in ne moremo teči, bomo začeli s hojo; najprej s počasno, potem pa z vse hitrejšo, s hojo v klanec … in kmalu bomo pripravljeni tudi za tek.

Da bi začeli teči, ne potrebujete drage opreme niti inštruktorja.

Vstopnina v svet hoje in teka so le športni copati in volja. Prav tako nam ni treba zbirati poguma za klic športnega inštruktorja. Hoje in teka se ni treba učiti. Že po nekajkratni vadbi in ob upoštevanju kratkih napotkov ter ob vzpodbudi izkušenejših prijateljev bo tekaški korak postal lahkotnejši in racionalnejši, užitek pri teku pa se bo stopnjeval z napredovanjem v učinkovitosti in lahkotnosti gibanja, zlasti pa zaradi zadovoljstva z odločitvijo in prijetnih občutkov, ki jih vzbujajo prepoteno telo, rahla utrujenost in odkritja številnih malih biserov narave, ki jih prej sploh nismo opazili.

Vadba v naravi šteje dvojno!

Tek bi bilo narobe ocenjevati le po tem, kakšne učinke ima na srce in ožilje, koliko kalorij porabimo med tekom in koliko bomo s tekom zmanjšali količino maščobnega tkiva. To je doseg fitnesa. Med tekom po gozdni jasi, poljskih poteh, parku dobimo mnogo več. Postopno postajamo uglašeni z naravo. Spet slišimo glas ptic, poigravanje vetra, opazimo umetnine narave, kar nam je bilo morda prej skrito. Zlitje z naravo nas čustveno obogati in sprosti. Še bolj kot vi sami, pa bodo to občutili vaši bližnji.