Tek predstavlja za mnogo ljudi prijetno in sproščujočo dejavnost. Glede na življenjski slog pa se za to dejavnost ponavadi odločimo ravno, ko smo telesno in psihično najmanj pripravljeni za to.

Pri vsaki vadbi je pomembno, da se pred začetkom izvedemo ogrevanje. Dovolj je že nekaj minut hoje, lahkotnih vaj za aktivno gibljivost in lažjih vaj za aktivacijo mišičnih skupin. Primerno ogreti bomo sproščeni, razgibani in pripravljeni na tek. To nam bo dolgoročno omogočilo varno in zdravo tekaško vadbo ter pomagalo tudi pri ukvarjanju z drugimi telesnimi dejavnostmi. Tek je lahko zelo navdihujoča aktivnost, zato je škoda, da bi bila že ob misli nanj vaša prva asociacija bolečina.

V tem članku se bomo osredotočili na pregled najbolj pogostih tekaških poškodb, na različice le-teh ter na dejavnike, ki vplivajo na njihov nastanek oziroma povečujejo tveganje zanje. V prihajajočih zapisih in praktično naravnanih objavah pa bo beseda tekla o tem, kako se rešiti posameznih omejitev in kaj poškodbe v smislu prispodob povedo o naših tekaških in življenjskih navadah.

Pred obravnavo konkretnih primerov velja poudariti, da na pojav vseh spodaj omenjenih težav lahko prihaja zaradi zunanjih in notranjih dejavnikov tveganja, ki se v primeru poškodbe bolj drastično spreminjajo kot v času nemotene vadbe. Glede na vse manjšo gibalno raznovrstnost ljudi so vzorci in vzroki različnih tipov poškodb dokaj podobni ali pa celo sovpadajo en z drugim. S tem pridemo do spoznanja »zaznavno-gibalne amnezije«, kar pomeni na eni strani oslabljeno sposobnost sprejemanja in dekodiranja signalov iz receptorjev, na drugi strani pa moteno sposobnost ustvarjanja refleksnih in ostalih živčnih signalov, ki na koncu tvorijo neekonomične gibalne vzorce.

Zunanji dejavniki tveganja so:

• slabo načrtovanje vadbe,
• povečanje psihofizičnih obremenitev,
• menjava tekalne podlage,
• menjava tekaških copat.

Notranji dejavniki tveganja so:

• slabša samoregulacija živčnega sistema,
• motnje razpoloženja,
• pridružene bolezni,
• poškodbe v preteklosti,
• slabenje organskih sistemov,
• pomanjkanje energije,
• slaba integracija primitivnih refleksov.

Pregled začenjamo od ledvenega dela hrbtenice navzdol; tudi pri lastnem raziskovanju bolečin ali poškodb je smiselno iz vidika živčevja gledati iz perspektive od zgoraj navzdol, medtem ko iz vidika strukturne opore od spodaj navzgor.

Bolečina v ledvenem delu hrbta

Pri tekačih se bolečina v ledvenem predelu rada pojavi takrat, kadar menjamo podlago in konfiguracijo terena. Kot kronična bolečina se izrazi ob močnem neravnovesju med sprednjo in zadnjo miofascialno verigo, kar se navzven kaže kot izrazit naklon medenice naprej s pripadajočo poudarjeno ledveno krivino. Pri takšnih posameznikih se opazi povečana koncentrična aktivnost ali zakrčenost mišic iztegovalk hrbta, upogibalk kolka in mišic sprednje strani noge. Pri trebušnih mišicah in mišicah zadnje strani noge bo situacija ravno nasprotna. Pri vadbenem procesu imajo posamezniki težave z izvajanjem vaj za trebušno steno in zadnje stegenske mišice, pogosto se jim pojavljajo krči v stopalu, mečih in zadnji strani stegen. Neredko se pojavlja tudi refleks zelene luči. Mnogokrat je bolečina v hrbtu spremljajoča tegoba, ki je lahko izvor ostalih bolečin ali pa je le posledica ostalih dejavnikov.

Nespecifične bolečine v kolku

Pri tekačih se srečujemo z različnimi bolečinami v predelu bokov. Včasih se zamenjajo za bolečino v kolku. Če je ta bolečina kronična, jo lahko bolj zanesljivo povezujemo s patologijo kolka, če pa je bolj akutne narave, lahko gre za morebitne mišične spazme v področju medenice. Ti spazmi lahko na dolgi rok povzročijo kompresijo kolka ter različne oblike obrab hrustanca in poškodbe labruma. Kadar prvič začutimo težave v tem predelu, še ni razloga za paniko in strah, vendar je nujno potrebno nekaj ukreniti zaradi možnih navedenih posledic.

Področje možnih vzrokov za bolečino je zelo široko, ti pogosto izhajajo iz stopala, gležnja in položaja črevnic, še posebej v odnosu zarotiranosti ene glede na drugo in posledično nepravilnega položaja križnice in sklepnih površin kolka. Od mišic so najbolj na udaru upogibalke in obračalke kolka, ki so lahko povezane z disfunkcijo globoke, spiralne in stranske miofascialne verige ter ritnih mišic. Velikokrat majhne mišice ob kolku, ki imajo vlogo stabilizacije, skrbijo za gibe, katere bi morale prevzeti velike mišice, kot npr. m. gluteus maximus.

Piriformis sindrom

Po večini gre za razdraženost območja v okolici zadnjičnih mišic, še posebej mišice piriformis. Pod tem sindromom najdemo različne tipe bolečin, ki se lahko občutijo kot zategnjenost, zbadanje, sevajoča bolečina in občutek toplote v tem predelu. Razlog za različne oblike bolečine se skriva za tem, da so vzroki za ta sindrom lahko zelo različni. Velikokrat ta sindrom nastane kot posledica starejših poškodb in gibalnih kompenzacij, ki sprožijo zamik medenice ali pa poškodbo ledveno-križničnega predela. Tako sovpada tudi s travma refleksom, zato večina ljudi ta sindrom pozna kot trdoživ in zahteven problem. Iz vidika struktur telesa lahko zaradi zamikov, nevroloških izpadov ali preobremenitev, prihaja do mišičnega spazma, brazgotinjenja in tudi do utesnitve ishiadičnega živca. Če bomo dobro opazovali našo stojo in sedenje, bomo opazili, da nikakor ne moremo zadeti ravnovesja v občutku leve in desne strani telesa.

Tekaško koleno

Pod tem »vzdevkom« najdemo različne diagnoze, ki so običajno kroničnega nastanka.

Najbolj pogoste so:

• hondromalacija pogačice,
• tendinopatija ligamenta pogačice na narastišču na pogačico ali na tibialno grčavino,
• nepravilno drsenje pogačice, po navadi lateralizacija pogačice,
• nespecifične bolečine v kolenu, ki so običajno posledica miofascialnih in refleksnih prožilnih točk.

Pri teh zapletih gre za težave z gibljivostjo in elastičnostjo sprednje miofascialne verige, še posebej mišic sprednje strani goleni, stegen in upogibalk kolkov. Po drugi strani pa gre za premajhno aktivnost mišic zadnje miofascialne verige nog. Tukaj imamo v mislih predvsem meča, glutealne mišice in hamstringe. Vse skupaj velikokrat spremlja refleks rdeče luči.

Iliotibialni sindrom

Ta sindrom nekateri pripisujejo tudi pod tekaško koleno. Mi ga bomo obravnavali ločeno, saj je vzrok nastanka nekoliko drugačen.

Občutimo ga lahko kot bolečino na zunanji strani kolena, še posebej ob pristanku na podlago in pri krčenju kolena v območju približno od 20 do 60°. Pri tem sindromu gre za neuravnovešenost stranske miofascialne verige, ki je lahko posledica travma refleksa. Velikokrat se ta sindrom povezuje s predhodnimi poškodbami noge in medenice, zaradi česar prihaja do zamikov medenice v smislu stranskega odklona in tudi neenakomernega nagiba (rotacije) leve in desne črevnice. Temu se še velikokrat pridruži povečana kompresijska obremenitev kolka in sakroiliakalnega sklepa.

Boleča meča in pokostnice

Velikokrat tega občutka tekači ne znajo niti prav opisati. Pri tem lahko gre za različne oblike utrujenosti in mišičnih spazmov, ki so lahko posledica težav s hrbtenico, stopali, adrenalno izčrpanostjo in pripadajočim kroničnim stresom. Našteto lahko povzroči nenadzorovano proženje primitivnih refleksov, ki slabijo zaznavo, gibalno programiranje in posledično tudi mehaniko telesa. Opisanemu se pridružuje še hipertoničnost in slaba prekrvavitev posameznih delov globoke miofascialne verige ter naprej postavljeno težišče, ki mehansko gledano daje prednost sprednji miofascialni verigi v predelu nog, in povečuje obremenitve, še posebej statične, na zadnjo miofascialno verigo nog. Vse opisano povzroči povečan prenos sil na kostne strukture in narastišča, kar lahko na koncu privede do bolečih pokostnic.

Bolečina v ahilovi tetivi

Razlogi za bolečino v ahilovi tetivi so dokaj podobni, kot pri bolečih mečih. Razlika je le v tem, da je višek sunkov sile in amplitud giba bolj prizadel tetivo, kot pa samo kostnino in mišična tkiva. Velja omeniti, da so tetive nekoliko bolj občutljive na ponavljajoče se velike amplitude pod tenzijo, kar se lahko dogaja ob spremembi tekaške obutve (trdota in naklon copata) in spremembi trase teka (večja količina klancev). Ahilova tetiva je lahko občutljiva tudi na drgnjenje ob opetnik copata. Najpogosteje gre za krajše akutne preobremenitve, če se vse skupaj postaja kronično lahko sumimo na različne tipe natrganin ali pa na tendinopatijo.

Bolečina v stopalnem loku

Pojav težav s stopali je odvisen predvsem od medsebojne koordinacije mišic stopala in goleni. Poleg intrinzičnih mišic stopala, stopalo usmerjajo mišice goleni. Tudi večje mišice za gibanje prstov na nogah izhajajo iz goleni. Pri stopalu lahko gre za različne težave, ki so povezane s stresnimi zlomi, utesnitvami živčnih poti, miofascialnimi poškodbami. Poznamo jih pod imeni plantarni fascitis, petni trn, hallux valgus, stresni zlomi stopalnic. Vzrok so lahko različne oblike ne integriranih primitivnih refleksov, ki rušijo osnovno funkcijo in statiko stopala s tem pa tudi mehaniko celega telesa. Če je kakršnakoli večja sprememba v poziciji stopala, se bo to poznalo po poteku celotnega telesa vse do glave in v vseh telesnih funkcijah. To velja za vse ostale telesne segmente, vendar je pri stopalu to najbolj očitno.

Zaključek

Občutka bolečine nikoli ne smemo zanemarjati, po drugi strani pa ga ne jemati preveč resno. Ob tem moramo ravnati odgovorno, brez strahu in panike. Gibanje z bolečino je dobro dojeti kot novo začasno ravnovesje, ki nas sili k razmišljanju kje in zakaj je prišlo do tega. Smo pretiravali, morda grešimo v samem pristopu, ali vzrok leži v našem odnosu do sebe in do gibalne dejavnosti? Lahko je tudi samo tip motivacije, ki nas žene ali pa zgolj skupek različnih dejavnikov. Od vas samih je odvisno ali boste težave ignorirali ali jih boste reševali.  V vsakem primeru poslušajte svoje telo in pobrskajte po svojem spominu za izvorom težav in našli boste navdih za spremembo.

Pri razreševanju nam vedno lahko pripomorejo različne oblike psihofizične sprostitve in načini širjenja zaznave. S tem dvignemo nivo zavedanja in lažje preidemo v uravnovešanje zavednega in nezavednega dela našega delovanja na vseh nivojih.